Napoveda je bila deževna, nevihtna. A zgodila se je le refulasta burjica. Pa lepo po vrsti, kot so hiše f’ Lendavi.
Rajski kotiček z imenom Ližnjan je bil ponovno oblegan s strani večine članov organizacije 51. Ana in Matevž (z lubenico v avtu), Petra in Mare, Lucija in Tuli ter Blazni z Uroš2. Prvi trije pari že v petek po službi pot pod kolesa, zadnji par v trojici pa po razočaranju (ne)napovedane burje le pogumno proti Ližnjanu – torej v soboto popoldan. Petkova vožnja proti obali ni bila nič kaj obetavna, saj so pot v daljavi spremljali bliski. Nevihta? Tretji par je celo razlagal, da ju je ujel močan dež. V Ližnjanu pa komarji. In vedro nebo. Vreme je totalno vedro ali kot bi google(c) translate prevedel, the weather is totally bucket! No, seveda s pogledom na bliskajoče strele v daljavi. Žur na drugi strani zaliva seveda ni manjkal. Do jutranjih ur tuc tuc muc muc. Ali kakor bi kolega emigrator rekel:”Unc Unc Postojna!”.
Sobotno jutro je postreglo z manjšo invazijo turistov od pričakovane. Kako ne, saj je AladinHR ob 11h kazal hude nalive na območju Pule/Ližnjana. Mi pa smo se skrivali pred soncem. Rahla sapica je božala golo kožo ravno toliko, da je sušila pot, ki je bil rezultat žgočega sonca. Ta sapica pa je prihajala z zahoda. Napačna smer, za tiste, ki se sprašujete kje je sever, ko pridete v vam nedomač kraj. Tudi Luka je bil med nami in čakal na zvezdice, ki so jih izvidniki iz Egipta poslali v naše kraje.
Iglu sport v Bovcu ima totalno razprodajo. Fino. Zdej mam nove štumfe in laufarsko ultra oh in sploh lahko majco, rdece belo črne barve. Top shit. Navdušen nad novim izgledom grem naredit 12 km test in umrem….
… do naslednega dne, ko se odločim, da bom umru še enkrat. Bajkarski vzpon na planino Krnica startam iz bifeja pred bovškim merkatorjem. Gasa direkt v klanec in po 2h urah in pol zmanjka ceste. In vode. Hard shit! Za nagrado ultra razgled na Bovec in pa še bolj ultra hud spust v dolino.
Prava zmaga pa naslednji dan. Iz Učje z biciklom na planino Bošca. Zmaga!! Osebno zdaaaaleč najboljša tura z vsem kar paše zraven… če odštejem levjeskokega nemškega turista.
Medtem, ko se windsurfaška divizija upira trem zvezdicam windguru-ja in vijolično obarvanih temperatur v El Tur-u in medtem, ko se mauntanbajkarska divizija hladi na svežem zraku Soške doline, se v Ljubljani v zrak dvigajo male trenirajoče plahtice.
Nošenje nogometnih dresov v javnosti je milo rečeno raaahlo “odjužno”. Je pa lahko prav posebna izkušnja ko sediš na klopci pred hišo v Logu pod Mangartom in se vigajoč in hupajoč po cesti iz Predela pripelje modri ford tranzit letnik 69 z angleško registracijo ciljajoč na ubogi, že prevečkrat po krivici podrt most. In zraven si poje še navijaško himno Aston Ville in obtem še strmi vame, v verjetno prvega Slovenca ki ga vidi.
Hja, predvidevam, da ga je v ekstazo spravil moj original navijaški dres Aston Ville….
Tokrat sva se z Rikijem aka komunistični anarhist odpravila na pohod. In to v Italijo na sedlo Corsi (nad Sella Nevea – 1900m). Fino luštno fajn… na koči je pivo sicer Laško 4,5 eur, ampak nič hudega, je Riki plačal. Tura je super lepa, nekaj ostankov prve svetovne in pa krave se tudi pasejo.
Naslednja tura na obisk v dolino Možnice (ki se original imenuje Nemčlja! HA!), tokrat jaz s kolesom. Ogled izvira in slapov ter korit in potem gasa dol k amerikancu na per (Union 2 eur).
Ta vikend se vračam, lokacije tur bodo druge, mogoče pa bo v igri tudi kaj vodnih športov. Pa obvezno nesmem pozabit Aston Villa dresa.
Bila je sobota. Siva. Zasnežena.
Vetra ni bilo dovolj. Tiramisu je bil okusen.
dulc101 je za obče dobro skidal sneg s poti do vhodnih vrat restavracije.
* avtor obžaluje pomanjkanje teksta in predstavljenih izkrivljenih dejstev, saj se je dotična sobota zgodila že pred meseci. In glede na trenutne temperature, ki grejejo ne le duha, lahko sklepate, da je ta “pred meseci” dejansko… pred več meseci.
Ker je divizija JuTjuba, ki je odgovorna za preverjanje zvočnega zapisa gor-prenešenih video posnetkov napadla video posnetek Tulija, ko septembra, davnega leta 2007 surfa po Ližnjanu, smo se odločili le-ta video po-objaviti tu. Edina logična poteza. Kajneda?
Res je. Večkrat bo potrebno vzeti kamero s seboj. No. Kamera, in ne samo ena, je praktično vedno z nami a nihče si ne vzame časa, da bi kaj posnel.
(klik! dvoklik!)
Sobota, ko eni letijo na dopust v tople kraje. Eni pa v toplih krajih ostajajo in komaj dihajo, mučijo svoje jeklene konjičke, da jih hladijo…
Piha! Povsod, samo v Istri ne. No, včeraj pa smo le pričakali nekaj refuliraste burjice, ki se je zaletela v Ližnjanski zaliv. Malo surfačev in kajtarjev. Čisto pričakovano. Saj se pozna padec v temperaturi in vas je večina “pobegnila” v toplejše kraje. V Ližnjanu pa nekaj stare garde, Stane Kanare z Ano, Albert in Maja s svojim žrebičkom Pryde-om, Konan, Flikkaboards.com, AtaMarolt in še se jih je nabralo. Od znanih kajtarjev pa bore malo. Čufar, Ajda, Matejka ter naša malenkost… Mrko s Petro, Blazni in Uroš s kompanijo ter Guzi. No, še nekaj drugih, ki pa jih ne poznamo.
Da bi rekli, da se Ližnjančani, ali kdorkoli naj bi že bil investitor v apartmajsko/hotelsko naselje, intenzivno pripravljajo na demolizacijo surfaško kajtarske idile, to pač ne moremo reči. Je pa res, da je pripravljena skorajda avtocesta do plažice in sedaj ni potrebno vsak ponedeljek voskati avtomobila zaradi prask, ki so jih vedno naredile na kolovoz vejajoče veje. Je pa priporočljiv obisk avtopralince, saj ne glede na barvo avtomobila, je avtomobil grudasto rdeče barve. Ta takozvana kolovozna avtocesta pa posledično omogoča vedno večjemu številu “turistov” lažji dostop do razmeroma dolgo neobljudenega (vsaj kar se tiče bonace) kotička poletnega raja.
Vetera je bilo nekaj za surfače kot za kajtarje. Od kajtov se je videlo 7m (punce na šestkah) pa vse do 12m. Pri surfačih pa razpon velikosti jader podoben le da je minimum ter maximum sorazmerno pomanjšan. Rane se celijo, turisti se vračajo.
Skupaj smo smučali. Skupaj smo bordali. Skupaj smo windsurfali. Skupaj smo kajtali. Skupaj smo potovali. Skupaj smo žurali. Skupaj smo snemali. Skupaj smo se selili. Skupaj smo pekli na žaru. Skupaj smo gnetli testo za pico. Skupaj smo se super imeli. Skupaj smo se imeli supergood!!!
Ob pogledu skozi okno se ne zdi, da se nam približuje novo poletje. Ampak z našo dobro voljo in optimizmom nestrpno čakamo sonce, poletje in tople dni, ki jih bomo izkoriščali v polni meri.
Torej, enainpetdesetniki, pripravite se na novo, supergood poletje!
3 leta odkar smo na 51times.org. 4 leta odkar smo začeli supergood-irati po svetu, še v času kite-generacije…
