51times.org

Včeraj sva se z Davidom ne tako zgodaj skobacala iz postelje, se napakirala in z dobro voljo odpeljala proti morju pozdravit Simona, Natašo in Lano (ki se jim bo avgusta pridružilo še neko malo bitje, katerega spol še ne vemo), kasneje na kak sprehod ob obali, na kosilo, kako popoldansko kavico…

Plan se je hitro spremenil že na avtocesti nekje na poti med Nanosom in Koprom, od koder žal ni bilo videti kakega sončka ali jasnega neba. Prispela sva v Strunjan, se malo naklepetala in nač‘uskala, ko so poklicali Tuli, Lucija, Božo in Majči (trije od štirih že z Osredka), da so na poti in da se dobimo nekje v Izoli. Sledi kavica… in debata o tem, kam bi šli na kosilo. Plan A: k Sonji. Še sreča, da je restavracija blizu (dobra pašta s škampi – preverjeno). Na našo žalost pa so kuharji, kelnarji in ostalo osebje na dopustu. Plan B: (podatek sledi, ker se trenutno razmišljajoče buče ne spomnijo imena gostilne). Cesta do tja je ovinkasta, ozka in hribovita. K sreči le nekih 15 minut. Akhmmmm. Spet sprememba, ker so tudi člani te posadke na dopustu. Je šla cela Primorska na smučarajanje?! Plan C: K Mariotu. Ta cesta je bila sicer boljša, vendar le do prvega makedama. Naša naloga: čimprejšnje pranje avtomobilov.

Na cilju me je presenetilo ogromno število avtomobilov in misel na to, da se bomo morali spet podat naprej na pot, nam ni bila simpatična. Ampak po nekajminutnem oddihu na prostem (sončka še vedno NI bilo) in ogledu bližnjega oslička z luškanimi uheljci se le skobacamo za eno mizo, ki po vsej verjetnosti ni bila namenjena 8 in ½ ljudem. Ampak nam je uspelo. Kelnar nas je kmalu ošvrknil s pogledom in omenil, da bomo čakali. OK, ni problema, samo da dobimo za jest. David, Simon in Nataša so obljubili, da bo super odlična hrana. Končno naročimo za pit in narezek za predjed. Ocena narezka: plus 5, vino: odlično. Žal nas razočarajo, da divjačinskega golaža ni več in prav tako ničesar drugega, razen mesa na žaru. Hja, Italijani so bili pač požrešni. Odločimo se za meso. Mljask. Ampak, po kakih 10ih minutah nam le obljubijo testenine z golažem. Super. Da bomo vsaj poskusili. Le-tega je bilo dovolj za vseh 8 ljudi. Ampak: glavno še pride. Vmes nas malo pozabava muzkonter, ki se mu s svojim “petjem” pridružimo sicer vsi, ampak blestela sta pa Božo in Tuli. Spije se že 4 litre vinčka (Refošk, domači), nato pa končno pride glavna jed. Mastili smo se in mastili, pa še nismo vsega pojedli. Bilo je odlično!

Po dobrih 3 urah in pol in 6 oz 7ih litrih vina se končno odločimo, da je čas za odhod. Aja, ne povemo pa, kolikšen je bil račun! Presneto majhen.
Božov avto s šoferko Majči se odpelje proti domu, Lano pospremimo pančkat, Simon, Nataša in mi2 pa nadaljujemo pot proti Piranu. Destinacija: Čakola caffe. Ne bom razlagala, kaj se je pilo kasneje, lahko pa povem le to, da Luka pripravlja odlične narezke in če vas pot kdaj zanese v Piran, se le oglasite.

Nedelja se je zaključila v ponedeljek opoldan.

Primorska, here we come again!

Trackback URL