Ha! Najdu!!!!!!
Štorija vseh štorij …
Danes je res dober dan. Ne le, da je 51times organizacijska spletna polomija spet ugledala luč sveta, končno bo na prosto spuščena tudi legendarna zgodba z davno pozabljenega vSteinovega windsurferskega kotička. Tisti, ki ste sodelovali pri nastanku te svetovne uspešnice, že veste, kdo ste bili.Avtorje bomo namreč bogato poplačali. Svojo številko tekočega računa (za izplačilo honorarja) pošljite na naš e-poštni naslov, ki ga seveda nimamo in temu logičnoposledično sledi, da ga tudi ne beremo.
Vsekakor pa, tu je zgodba. Zgoda treh pik. Zgodba veselja, žalosti, tehnologije in ruralnega življenja. Zgodba življenjskih resnic in krivic. Agata Kristi, Đejn Fonda, Arnold Švarcbauer in Zorro v skupnem loncu. Berite pazljivo in natančno. V podrobnostih je namreč hudič…
Takole se je začelo: “Evo, zaradi splošnega dolgčasa na forumu začenjamo naslednjo igrco: vsak naj doda en stavek (ali besedo ali medmet ali karkoli že) in s tem se bo ustvarila zanimiva zgodbica. Pravila so edino, da, ko dodajaš nov stavek (ali besedo ali medmet ali karkoli že), daj spredaj tri pike in na koncu tri pike. Da ne bo zmede… in to
No, pa začnimo…
51times.org spet gvera
51times.org stremi k neprofesionalnosti, neupoštevanja detajlov, zavračanju pAAAArvoPiZa in splošni neresnosti na vseh področjih.
Temu sledi tudi (spet) (ne/napol)delujoča stran 51times.org. Nekaj stvari dela (večina ne). Je pa tu. In je naša. Če vam kaj ni všeč, nam napišite pritožbo. Ker nimamo maila, je ne bomo prejeli, kaj šele upoštevali. Tu smo, ker je fino. In ker se nam jebe, kaj si mislite o nas. Kot bi rekel Urbe: “Jebe se men, jaz sem zvezda.” Al neki takega…
Enivej, uradno in brezsramno sporočamo, da 51times.org spet (ne)deluje! Če imate kakšno vprašanje, so vsa pomembna že odgovorjena TULE.
No, pa lep dan še naprej…
Nanos ma kapo
V torek pred/med/po sihtu (beri dopust) smo se trojica hrabrih (curi blazni mare) podali proti Marini Juliji.
- pihalo je saj je bil eden od članov odprave Marko za katerega vemo da kamor gre piha.
- kajtali smo
- plavali smo
- Nanos ma kapo
- kufe sej podražu
- pozabili denarnico in telefon… smo, hvala bogu v avtu
- pili kokakolo pri italjanih… smo
- ponovili…. BOMO!
Zambratija in MFC
Furali smo kajte: NinaŠ, Uroš, Blazni, Petra, Marko
Sobota, Zambratija: 12m.
Nedelja, MFC: 7m in 8m in 9m in 10m.
Od Ljubljane pa do Zadra
Klicala je. Pridi. Pridi. Izkusi me. Pokazala ti bom svoje vijoče linije. Oglej si me. Naužij se me. Ker, verjetno bo to zadnjič, ko se bosta Petra in Mare vozila po njej. Po magistralni cesti od Rijeke do Zadra namreč. Vijugasta cesta. Motoristi z glasnimi motorji pokajo bobniče voznikom, ki z odprtimi okni uživajo v umirjeni vožnji z enkratnimi razgledi na kvarnerske otoke in mirno, temno modro in čisto Jadransko morje.
Zadar pa… kot Zadar. Maestral piha tako močno, da z večjimi kajti ravno zmanjka za vodni štart z 12ko. Da bi imel 15m foil ali več, bi se verjetno celo kaj podrajsal po zalivu zelo mirne vode v Nin-u. Ali pa bi se z njim šel ribiča (glej slike). “Zdravilnega blata” pa se raje izogibamo (vsaj nekateri), saj je le ta “zdrav” zaradi septičnih jam iz katerih ta “zdravilnost” tega ninskega blata nastane. In beli boardshortsi nikoli več niso beli. Le kdo bi si mislil!?
Poleg ostalih dogodkov je potrebno omeniti fenomenalno orado in brancina v Rijeki. Črnega škorpijona v spalnici. Tak škoripjon, ki miga tudi potem, ko ga s 70 kilogrami pohodiš. In to večkrat. Celotni vtis podaljšanega vikenda pa pokvari dejstvo, da za vsak premik, ki ga narediš, moraš plačati. Ali parkiraš, prdneš, rigneš, stopiš na pločnik… vsakič plačaš.
Fuerteventura 2011
Tokrat… Tokrat… Je pihalo! Mrkotov niz pošitnic se je končal. Od sedaj naprej samo še piha, kamorkoli gre. Ja, tudi ko sta s Petro šla na Krk hvatat braunu, je jugo pritisnil za kakšno urico in pol. Če bi imel opremo s seboj (je pač ni bilo, ker ni bilo po napovedi), bi celo fural z 12m, mogoče 10m. A pustimo sedaj to. Posvetimo se bolj pomembnim političnim temam…
Petra in Mrko sta to poletje izkoristila dva tedna na vulkanskem arhipelagu špansko govorečih Kanarskih otokov. Obiskala sta otok Fuerteventura. Namen je bil iti na Flag Beach, na severu otoka, kjer ko piha, piha najlepši veter daleč naokoli. Konstanten, brez refulov, dovolj močan veter, ne prevroč, ne premrzel… skoraj popoln. Ampak… Ko je prava smer. Se je tudi zgodilo, da je bilo napovedanih 20kn iz smeri N/NE in je v samem Corraleju (na severu vasice) pihalo 20kn N/NE, na Flag Beach-u pa 8kn E. Kot pravijo domačini, je baje kriv Los Lobos in Lanzarote, ki sta ob tej smeri ravno na poti do Flag Beach-a. Ko pa veter obrne na N ali malenkost NW… Cel pornič. Sicer pa, če je stanje takšno, da na Flagu ne piha… v El Cotillo sigurno furajo.
Že pred dvema letoma je bil Mrko presenečen, da na plažah ni veliko turistov, niti kajtarjev niti windsurfačev. Zaradi širnosti plaž in odprtega oceana se vsi malce porazgubijo. Saj ne, da se na oceanu človek ne sreča s kakšnim nadebudnim novopečenim kajtarjem, ki je pred nekaj dnevi ugotovil kako se drži višino in sedaj je glavni in vsi ostali se morajo umakniti. Boh n’daj, da se mu kdo postavi na njegovo “špuro”. On ima prednost v vsakem primeru in začetniki nimajo kaj iskati na oceanu. Če ne znaš narediti water starta, pač ne hodi v vodo. Huh!? Tudi dejstvo, da je potrebno furati do 0.5m do plaže oz. kopnega in šele nato obrniti nazaj na odprto. Zakaj se to dela? Res ne razumem. Verjetno nikoli ne bom.
Na plažah se razkazujejo veliki, ogromni, mali, beli, ožgani, pravi, umetni… joški. Italjani širokooko bulijo in kakor narava hoče, je najbolj grdi in najmanjši od njih najbolj glasen. Slovenci pa so na oceanu in na kopnem še vedno brezpogojno glavni. Kajta in z njim štrikov ne dvigajo, ko se ti voziš na starboard strani in imaš prednost, oni pa 5m upwind od tebe na port-u. Ko pa se zapletejo s še dvema kajtarjema, z začetnikom in njegovim učiteljem, mu (učitelju) tako zapleteni strgajo kajt, se pa še bunijo, da je učitelj kriv. Eh Gorazd, Gorazd. Nije žvaka za seljaka. Francoze pa takoj prepoznaš po frenglish:”Dü yoü hêave éi pümp?”. Flag beach windsurf/kitesurf šola pa nudi oglaševani rescue service le tistim windsurfačem in kajtarjem, ki znajo furati. Kdor tam plača 30€ za rescue service, če mu seveda dajo… jih daje zastonj. Raje bi jih zapil ali pa dal kakšnemu brezdomcu. Bo več koristi od tega. Zakaj? Ker če se ti kaj zgodi, ti bojo prej pomagali sokajtarji, kot pa takozvani rescue service Flag Beach šole… #fail.
Kogar zanima, je Corralejo Beach Hotel (4*) super varjanta za 670€ (z letalsko karto) za 14 dni polpenziona. Hotel popolnoma renoviran leta 2009. Je čist, urejen, negovan, A/C tako kot mora bit, osebje sproščeno in marljivo. Hrane se naveličaš šele po enajstem dnevu. Takrat pa greš lahko na zajtrk na en velik kroasan z nutelo, ki ga dobiš v pastelariji takoj zadaj za hotelom. Kapučino je tudi super tam. V Antiguo Cafe del Puerto pa imajo super tapase in odlično paello. Preizkušen je bil tudi tapas karameliziranega kozjega sira z gozdnimi sadeži, medom, čebulico, popečenimi kruhki… totalni gastroporn! Vino z Lanzarote, Bermejo… se je odlično podalo k tapasem. V Buen ondas (ali nekaj takega) pa lahko zvečer gledaš kakšen surf movie in poslušaš njihovo supergood playlisto. Avto pa rentaš pri Orlando. Škoda Fabia (s klimo)… 155€ za 14 dni.
Pričakovaja presežena. In ob priliki… se še vrnemo za kak teden. #foto
p.s.: Če se znajdeš v El Cotillo, pojdi na hamburger v Piscolabis. Res. Chickenburger v katerega dajo ananas. Reci, da ti dajo notri še sir (ga ne doplačaš!)… pa dobiš še en gastroporn! 2 kokakoli, 2 hudo dobra čikn’burgerja in pomfrit za 10€.
'Kičasta' Sardinia 2011
Končno sva ga dočakala. Prvi skupni ‘zaresni’ dopust. Konec aprila sva se Nina in Uroš s hudim čuvajem Marlijem podala dolgodivščinam naproti. 12 dnevni dopust z 8 dnevi vetra? Čisto nepričakovano. Še dobro da sva dan pred odhodom pozno zvečer malo pogooglala kje so spoti in kater veter kje dela 
Po ‘pristanku’ trajekta sva hitro krenila v Olbio, zastonj internet lovit. Ta je odločil kam najprej. Po ugotovitvi da napovedi prve 3 dni ni, sva se šla le turizem. Spontana pot naju je zapeljala po najbolj raz*** potki, kar je bilo možno. Tam nekje 40km pod Olbio, med dvema slavnima spotoma La Cinta in La Caletta sva našla pravljico. Po 14 urah vožnje sva v trenutku pozabila na utrujenost. Ker je bilo WAU!
Naslednji dan sva si pogledala oba spota na vzhodu, kjer sva se oba imela željo podpisat, ampak ni nič dajalo. Da ne bi zgubljala preveč časa sva se podala na sever, skrajna SZ točka otoka je bila naslednja destinacija. Res je bilo tako kot so povedali, KIČ. Turkizna voda, ‘da ti stop’ pravi Uroš. In na najino presenečenje VETER, ki je dajal več in več od sebe. Zaradi turistov na plaži nisva bila ravno navdušena, saj svojih štrikov nisva mogla nikjer raztegnit. Pa so se le naveličali tistega ‘zoprnega pihanja’ in se odstranili. Midva pa sva se oba zadovoljno podpisala na spotu Roca Ruja, nad Sintinom. Pihalo je direktno na obalo, kar je Nino malo pohecalo, Uroš pa je imel delo z navajanjem na novo dilco. Dogajalo se je marsikaj. Kakor pa je spot kičast, ima tudi kakšen minus tu pa tam. Prvo je to, da v sezoni furat je mission imposible. Parkirat je treba na cesti, kar pomeni veliko hoje od kajta do avta, zoprni obredi z neoprenom so potem še bolj tečni.. najbolj nama je šlo pa v nos to, da se prespat ni dalo nikjer.
Nalednja destinacija naj bi bili spoti Maritza in Piatamona Lido, ki sva jih kar prečrtala, povečerjala pico, postreženo v škatlji za razvoz v Castelsardu, ki naju je malo spominjal na Dubrovnik in se odločila za Badesi in Isolo Rosso na severnem delu otoka. Zbudila sva se v Badesiju sredi plaže, pihalo je 30 vozljičev in poleg naju je stal še en slovenski avto. Rok in Leni. Supermodela. Ker pa je v Badesiju samo jačalo, tako veter kot dež, sva sklenila, da pičiva v Palao (umes sva se ustavila še v Vignoli in Reni Majore – tam se tudi nisva podpisala), kjer sva imela dva najbolj prepihana spota, Porto Pollo in Porto Liscia. Tam sva se ‘ukampirala’ naslednjih par dni. S Slovensko družbo (še nekaj jih je bilo) smo imeli prvomajski piknik, ker Italjani tega očitno ne delajo, zjutraj pa PIHPIHPIH. Gremo! Zahodnik 15-20 vozljev je bil zadovoljiv, da sva si dala duška. Srfači so naju malce grše gledali, ker je bilo na veliko označeno (pa zgleda ne dosti), da mi zmajarji tam nimamo kaj iskat. Ampak ko sva se kulturno odmikala (razen ko je Nino mal odplaknilo), so videli da nisva nevarna štrikarja in smo našli sožitje na vodi.
5 dni Porta Polla in Liscia je dajalo, en dan celo do 35 vozljev. Tam je Nini ušla dilca, ki se je na srečo parkirala v ne preveč oddaljene skale. Večere sva preživljala v Palau, kjer te res dobro oberejo, še kava je 3eu tam kjer imajo najlepši WC
Zadnja 2 dneva je napoved razočarala. Nič vetra napovedanega. Še dobro, da nama je bil vzhod tako všeč, da sva se odpeljala nazaj, češ, saj vseeno kje sva ko ne piha, tam veva da je lepo in ni panike s kampiranjem. In glej ga zlomka, oba ‘tahuda’ spota kjer sva si želela vozit sva dobila na krožnik s cca 20-25 vozlji. En dan La Caletto, drugi dan pa La Cinto, ravno prav vetra za 9ko in ravno prav folka. Čopasta voda nama je sedla, da sva se malo z dilco igrala. Pa rafuli so dali čisto mir. Priceless. Najbolj žalosten dogodek na dopustu je bil zadnji dan ob 16h popoldne, ko je bilo treba opremo posušit, ker je ob 21 trajekt. Pa tako TOPSHIT je, ko imaš res skoraj cel spot zase!
Če črto potegneva je bilo res kičasto, glede na to da sva pričakovala veliko manj vetra in da bova veliko več zapravila. Čisto res je bilo tako, kot sva nekje prebrala…na Sardiniji vedno nekje piha, samo fleksibilen moraš bit pa zapeljat se je treba. 1000 prevoženih kilometrov po otoku je bila mala šala, še več bi jih, če bi bilo več časa.
Tako da… Sardinia is the place to be. Defenitivno se vrneva!
Ližnjanska sapica s piknikom
Pa smo začeli sezono. Širša postava ožjega kroga 51times ter ožja postava širšega kroga 51times se je po naključju namenoma srečala v Ližnjanskem zalivčku. Petra in Mare že v noči s petka na soboto, kjer sta prespala v popolnem miru. Družbo sta delala le dva avtomobila od katerih je bil lastnik enega Maretov bivši sosed, Jure.
