Končno sva (Matevž & Ana) dočakala težko pričakovani dopust. Tri dni pred odhodom je padla odločitev, da bova potovala ladja – avto – ladja, ker naju je zanimalo, kako se bo obnesel najin mali kamperček ;).
Že prvi dan naju je razveselil vetrič a je bilo vseeno premalo za 5m2, zato sva se odpravila po zahodni strani proti jugu, kjer je bila napoved malo boljša. Po poti sva si ogledala tudi prizorišče prvih olimpijskih iger in se preizkusila na stadionu, zmaga je šla v žep….. :).
Ob obali sva nadaljevala pot vse do juga, seveda s postanki na lepih plažah in zanimivih mestecih. Matevž je doživel globoko razočaranje nad mestom Kalamata, katero je …. bljak. Samo malo južneje, na polotočku Mani, naju je v boljšo voljo spravilo mestece Kardamyli, kjer sva naletela na adventure trgovinico, za Grčijo dokaj nenavdno, tam pa nama je prijazni vodnik pokazal pot na super razgledne točke v hribih, kamor sicer vozijo le s terenci. Poskusiti ni greh in izkazalo se je, da je najin kamperček več kot terenc ;). Prespala sva nekje v hribih, pod velikimi smrekami, katerih v Grčiji nisem navajena, naslednji dan pa sva osvojila vrh Mavrovouna (1909m). Čez hribe sva posekala polotok Mani in prišla do Gythia in bila sva nazaj v civilizaciji :).
Na plaži blizu Kokkinije pa sta naju zadržala Mani (nemec, ki si je v Grčijo pripeljal prikolico in kamper in uživa v pokoju) in Rolf (Švicar, ki že 4 leta živi na Peloponezu v avtodomu), ker sta pripravljala fešto za Rolfa, ki je postal ponosni lastnik 1000m2 zemlje, na kateri si bo postavil hiško :). Veter je zbegal le toliko, da sva sestavila opremo, a na žalost ga je bilo premalo. Le stežka, a čas naju je priganjal, in nadaljevala sva pot proti otočku Elafonnisos, imela skoraj super surfaški popldne, da se le veter nebi tako močno mešal za hribom. No ja pa nič zato, otoček skriva krasno plažo, na katero bi se zlahka navadila.
Nato pa so sledili trije dnevi odlične surfarije. Hvala Niki za 4,2 in 4,7 jadro, ker v nasprotnem primeru bi obsedela na plaži in le opazovala druge. Da pa se malo pohvaliva, sva oba natrenirala vodni štart (končno).
Kot, da bi veter vedel, da časa ni na pretek, je prenehal, midva pa naprej proti Monemvassiji. Vedno znova to mestece pričara neko navdušenje, pa le kako ga nebi, ko pa ima zanimivo zgodovino, lego,….
Zadnje dva dni sva preživela v okolici Nafplija, kjer ne moreš verjet, kakšne stene se najdejo za plezanje in koliko je še neizkoriščenega potenciala. Ker časa ni bilo več, sva se odločila le za plezališča ob morju, ki jih pri nas ni, tista v hribih, kjer pa imajo baje plezališke raje, sva pa pustila za naslednji obisk.
Na poti proti Korintu sva šla odigrat eno predstavo v Epidavros in nato polna vtisov nazaj v Patras in proti Benetkam.
Ne morem verjet, da nikjer nisem pisala od hrane, no pa sej bolš da ne, ker bi se delale poplave po tipkovnicah, ko bi brali :)!
